»Jurij Trunk in njegova koroška leta« – Posvet ob 80-letnici plebiscita in odhoda Jurija Trunka v ZDA

V svojem uvodnem predavanju je univ. prof. dr. Janko Pleterski (Ljubljana) prikazal situacijo slovenskega naroda v prelomnih letih 1918–1920. Edino mejno vprašanje, ki ga je po vojni močno prizadeta Avstro-Ogrska še lahko »rešila« sebi v prid, je bilo prav vprašanje južne meje na Koroškem in na Štajerskem. Predlog nemškega političnega vodstva slovenski narodni vladi v Ljubljani, naj bi mejo uskladili z mejo volilnega okrožja iz leta 1907 med Borovljami in Pliberkom, je slovenska stran odbila, saj se je potegovala za jezikovno mejo. Vprašanje meje oziroma državne pripadnosti pa je pomenilo za Slovence življenjsko potrebo za ohranjanje in razvoj identitete. Potrebo po lastni državnosti je mogoče zaslediti že v programu Zedinjene Slovenije iz leta 1848, saj je prav razkosanost ozemlja pomenila oviro za razvoj, v tedanjih razmerah pa je bilo njeno uresničenje pravzaprav nemogoče. Združitev s SHS je za Slovence po eni strani pomenila odstop od nekaterih temeljnih načel, saj je prišlo do zveze z drugo monarhijo z močnim centralističnim vodstvom, vendar je dunajska vlada po drugi strani ponujala le na papirju narodno avtonomijo, s katero bi pravzaprav ohranili cislitanski del monarhije pri življenju. Vprašanje slovenske narodne emancipacije je tudi po prvi svetovni vojni ostalo nespremenjeno, saj so se Slovenci znašli razdeljeni v štiri države, prav tako občutna pa je bila razprava znotraj Slovenije v zvezi z avtonomističnim konceptom, ki ga je podpiral zlasti katoliški tabor, in centralističnim, ki je odgovarjal bolj liberalnemu taboru, saj ga je varoval pred močnejšim političnim katolicizmom.

Univ. prof. dr. Matjaž Klemenčič (Maribor, Ljubljana), avtor obsežne monografije o Juriju Trunku, je predvsem izpostavil delovanje Trunka v predplebiscitnem času. Trunk je bil neposredno kot podpredsednik Narodnega sveta za Rož v Borovljah akter tega časa, kot izvedenec za koroško mejo pa je sodeloval v jugoslovanski diplomatski misiji na mirovnih pogovorih v Parizu. Po plebiscitu se je Trunk zaradi političnega ozračja odločil, da zapusti Koroško. Pot ga je peljala leta 1921 dokončno v Ameriko, to je v kraj, ki ga je že prej spoznal in opisal v knjigi »Amerika in Amerikanci«. Tudi v daljni Ameriki je Trunkovo službo spremljal spomin na Koroško: župnišče njegove prve ameriške postojanke v nemški župniji Fulda v Severni Dakoti je poslikal s koroškimi gorskimi motivi, slovenski pečat pa je pustil tudi v cerkvi sv. Jožefa v Leadvillu.

Dr. Avguštin Malle (Slovenski znanstveni inštitut Celovec) je idejno nadaljeval temo delovanja slovenskih duhovnikov na Koroškem in njihovega pregona v poplebiscitnem času. Jugoslovanska nota omenja, da je 28 slovenskih duhovnikov moralo zapustiti Koroško. Kaj so jim takratne oblasti očitale, pa je zgodovinarjem neznano, saj so arhivski viri še danes nedostopni. Tudi podatki o ropanju cerkva na južnem Koroškem leta 1919 ostajajo še vedno zaprti javnosti. Najbolj direktno in dostopno gradivo za proučevanje tega časa pa so farne kronike. Slovenski duhovniki so se sicer tudi v predplebiscitnem času znašli v nelagodni poziciji, saj so jih napadali nemški krogi, ki so v njih videli glavne predstavnike slovenskega narodnega gibanja. Odločitev slovenske duhovščine na Koroškem za zbiranje podpisov v podporo majniški deklaraciji je naletela na odpor tako s strani cerkvene, kakor tudi politične oblasti. Plebiscit je še dodatno pokazal nacionalno polarizacijo znotraj koroške duhovščine: tudi nemška duhovščina je aktivno sodelovala v podporo »nedeljive« Koroške. V nadaljevanju predavanja je Malle izpostavil nekatere primere izseljenih slovenskih duhovnikov oz. »koroških beguncev«, kakor so se sami definirali. Značilna za »koroške begunce« ni samo pot, ki jih je večkrat s Koroške peljala najprej na Jezersko, ampak tudi poudarjanje v zasebnih pismih in farnih kronikah o ekonomskem, gmotnem položaju. Prisiljeni so bili namreč zapustiti imovino na Koroškem, v novih razmerah pa so se težko preživljali. Dobro izhodišče za nadaljnje raziskovanje usod slovenskih duhovnikov pa je analiza Meškove korespondence, saj je bil v stiku s številnimi duhovniki, ki so morali zapustiti Koroško po plebiscitu.

Dr. Pavel Apovnik (Slovensko narodopisno društvo Urban Jarnik) je nekatere plebiscitne dokumente vzporejal s pravnimi dokumenti tistega časa, pa tudi z današnjim avstrijskim kazenskim pravom. S pomočjo zanimive terminološke analize je Apovnik predstavil najprej predpostavke plebiscita. Pri plebiscitu obstajata dve povsem enakopravni, legitimni opciji, za kateri se posameznik odloča. Kasnejše vrednotenje glasov na »domovini zveste« in »izdajalske« seveda ni v skladu s prej omenjenim izhodiščem. Prav tako zanimiva pa je analiza političnih dokumentov tistega časa. Analiza resolucije provizoričnega deželnega zbora z dne 28. 9. 1920 je npr. zanimiva tudi zato, ker izrecno uporablja za slovensko prebivalstvo na Koroškem besedo Slovenci, ne pa vindišarji, naniza pa tudi vrsto namer, kako zavarovati slovensko prebivalstvo na temelju pravičnosti in sprave. V nasprotju s temi postavkami pa se je politična volja razvijala v poplebiscitnem času. Že 20. 10. 1920 je npr. časopis Kärntner Landmannschaft objavil članek proti spravi in spodbujal k maščevanju do tistih, ki so glasovali za drugo opcijo.

Zgodovinar dr. Teodor Domej je na koncu nanizal nekaj pripomb k obnovi slovenskih društev po plebiscitu. Obdobje po plebiscitu v bistvu pomeni nadaljevanje že prej obstoječega nacionalnega boja v drugih razmerah in z drugačno razporeditvijo sil. Politični dogodki so prispevali k potenciranju militantnega ozračja in so privedli na vaseh do procesa desolidarizacije medsosedskih odnosov. Na področju društvenega življenja je jugoslovanska okupacija prinesla določeno modernizacijo v ponudbi društev, saj se npr. pojavijo lovska, športna in ženska društva. Po plebiscitu pa je tako število društev, kakor tudi njihovo delovanje močno nazadovalo. Izgon slovenskih duhovnikov, ki so bili pravi stebri društvenega življenja na Koroškem, je zadal društvenemu življenju močen udarec. Obnovitev Mohorjeve družbe, Zadružne zveze, Političnega društva, časopisja in izobraževalnih in kulturnih društev je potekala v izredno napetem in nenaklonjenem ozračju. Na vaseh so bili izgredi in pretepi ob slovenskih prireditev tako rekoč stalnica, prav tako pa so bila društva pod nadzorstvom politične oblasti.