Koroške narodne pripovedke so prvič izšle leta 1937, prvi ponatis pa je leta 1946 založila in natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celju. Vinko Möderndorfer, doma iz Dol pri Brdu pri Šmohorju, je za svojo zbirko zapisal tudi številne pripovedke na Spodnji Zilji. Ker je bila po drugi svetovni vojni družbena oblast v Jugoslaviji tovrstnim pripovedim (predvsem bajkam in legendam) nenaklonjena, je Möderndorfer v uvodu pripovedne zbirke leta 1946 pripovedno gradivo razložil tako, da je »prestalo« družbeno cenzuro. Danes je ta uvod svojevrsten zgodovinski dokument.

Martina Piko-Rustia je v prispevku »Vinko Möderndorfer in njegov pomen za zbiranje koroškega pripovedništva« (objavljenem v sedanjem ponatisu) zapisala, da je »posebnost koroških pravljic in pripovedk /…/ morda prav v tem, da za svojo fabulo skrivajo vsebino, ki je v središčnih krajih slovenskega etničnega ozemlja manj zaznavna, in sicer skrb za ohranjanje slovenske identitete – slovenskega jezika in slovenske kulture«. Vita Mavrič, ki si je zelo prizadevala za ponatis knjige, je svoj prispevek končala z besedami, da je s ponatisom »dokončno sklenjen mir s preteklostjo«. Knjigo je s pretresljivo spremno besedo »To je ta pripovedka. Naj se ne pozabi!« oplemenitil vnuk Vinko Möderndorfer mlajši.