Najpomembnejši vir dokumentacije so ustna pričevanja prebivalcev Zilje, Roža in Podjune. O vlogi, ki ga je imelo igranje v njihovem vsakdanjiku so vsi pripovedovalci spregovorili podobno: za otroško igro da ni bilo dosti časa, ker so morali pomagati pri vseh kmečkih opravilih, ki so jih zmogli. Delo je torej določalo čas za igranje. Pripovedovalci s podeželja so tudi poudarili, da denarja za kupljene igrače praviloma ni bilo. Otrokom so v najboljšem primeru izdelovali igrače odrasli, odraščajoči otroci pa so jih izdelovali sami. Pri raznovstrstnih otroških verzih, ki so jih bodisi odrasli uporabljali za uspavnje, pestovanje ali poigravanje z otroki bodisi otroci med sabo (izštevanke, zbadljivke, oponašanje zvokov, itd.) v obravnavanem času zdaleč prevladuje slovenščina. Dokumentacija je pokazala, da so tudi otroške pesmi, igre in igrače zrcalo kraja, časa, socialnih in družbenopolitičnih razmer.

Ker so stare fotografije, ki otroke prikazujejo pri igranju, zelo redke, je nekatere igre na podlagi opisov ilustrirala Eva Tomaževič. Pri tem je skušala zajeti tudi značilnosti časa, npr. tedanjo obleko otrok.  Nekatere igrače so v ponazoritev izdelali pripovedovlci, da smo jih lahko fotografirali.