Pri simpoziju »Milka Hartman – Pesnica libuškega puəla« leta 2002 so bili osvetljeni različni pogledi na delovanje Milke Hartman, prav tako različne so bile ocene njenih prizadevanj na področju literature, izobrazbe in glasbe.

Obsežen prispevek Pavla Apovnika o prizadevanju Milke Hartman za izobraževanje mladih žensk ob primeru njenih gospodinjskih tečajev je bil hkrati uvod v Milkino vsestransko, dobro premišljeno delovanje na kulturnem področju. Feliks Bister je orisal zgodovinski čas Milkinega obdobja, iz katerega najbolj kruto izstopa obdobje deportacije koroških Slovencev. Matjaž Kmecl, Marjan Strojan in Andrej Kokot so spregovorili o Milkinem pesniškem delu. Po ocenah Milka Hartman ni le pesnica »libuškega puela«, temveč je vseslovenska pesnica, vendar njeno pesniško delo do danes v slovenski literaturi ni našlo pravega mesta. Janko Messner je spregovoril o ljubezni »Pokržnikovega Lukana« do pesnice libuškega puela, Pavel Zdovc pa je ob spominih na Milko Hartman izpostavil, da je bila Milka Hartman zasidrana v slovenstvu in slovenskem jeziku, nemščina pa da ji je bila »tujščina«. Pranečakinja Milke Hartman Eva Verhnjak-Pikalo je udeležencem pokazala, kako predstavlja Milkino delo šolarjem in dijakom na velikovški gimnaziji. Ženskemu vprašanju v pesništvu in v družbi sta svoji predavanji posvetili Katja Sturm-Schnabl in Tina Bahovec. Tone Ivartnik je spregovoril o zborovski obdelavi njenih pesmi in napevov. Ob koncu je Andrea Sturm orisala življenje in delo Milke Hartman, sklepno besedo pa je spregovoril Jozi Strutz.